Skoči na glavno vsebino
Select Page

Ker smo sedmošolci slišali veliko pohval na račun našega poročanja, se bomo javili še danes. Zvestih bralcev se pač ne sme razočarati. Zjutraj so nas učitelji nadvse nežno prebudili. Potem smo mi nič kaj nežno vse kovčke peljali do dvigala. Dirkanje po hodnikih s kovčki na kolesih je resnično zabavno in nadvse hrupno početje. Morda zdaj kdo misli, da smo gospodje, ker smo imeli dvigalo. Ampak nismo, ker je bilo dvigalo cel teden zaklenjeno in je bilo v uporabi le za našo dragoceno prtljago. Dan je bil v bistveno boljšem vremenskem stanju kot včeraj. Morje je še vedno butalo, a bilo je jasno in suho (vreme, ne morje, kajti morje ni nikoli suho). Po zajtrku smo jo mahnili na pohod. Zakaj se nam zdi, da ta teden kar naprej hodimo? Nekateri smo si čas krajšali s pesmijo, ki govori o tem, kako se lovi merjasca. Preden bi ga ujeli, smo že prišli do Strunjana in solin.  Pot je sicer zaprta, a so ograjo odklenili samo za nas. Rekli smo »hvala« in bili pohvaljeni od tam zaposlenega, češ da smo lepše vzgojeni kot marsikateri odrasli, ki naj bi kar plezali čez ograjo, čeprav je jasno, da se ne sme. Bravo, mi! V neki hiški na solinah smo si ogledali predstavitveni filmček, pomalicali in šli naprej vse do križa na vrhu hriba. Pogled je bil res krasen. Potem smo se spustili mimo cerkve, kjer je nekaj ljudi obiralo župnikovo oljko. Ogledali smo si, kako ta stvar poteka, in poslušali njihovo narečje. Nato se je pripeljal župnik in dobili smo škatlo piškotov. Spet bravo, mi! Ko smo prišli nazaj do doma, smo bili kar zadovoljni sami s seboj. Vodja CŠOD-a nam je razdelil pohvale za najbolj urejeno sobo (med dekleti sta to bili Ema in Eli, med fanti pa Tilen in Gal) ter za skupino, ki je v celem tednu pri različnih dejavnostih zbrala največ točk (Erazem, Gašper, Žiga, Jakob, Lana in Lara). En aplavz. Sledila sta odličen dunajski zrezek in slovo od Breženke. Še vedno delajo cesto, a do avtobusa nam je prtljago prijazno pripeljal hišnik Moreno, mi pa smo spet šli na pohod v hrib. Naproti nam je znova prišel učitelj, ki nas je na avtobusu spremljal že v ponedeljek. Najbrž se rad vozi z avtobusom. Po poti sta nam razrednika razložila, kakšni so novi ukrepi glede virusa, in nas usmerila v šolo po potrebščine, ki so ostale v matičnih učilnicah. Knjižničarka je prišla samo za nas odpret knjižnico, da smo si lahko naredili zalogo, saj nismo ravno prepričani, če se ne bo spet cel svet zaprl. Šola v naravi se je končala, še največji srečneži pa smo mi, ki smo jo uspeli ujeti za rep. Učenci, ki bi morali v Fieso priti za nami, te sreče niso imeli. Bravo, mi!

Srečni 7. a in 7. b

(Skupno 289 obiskov, današnjih obiskov 1)
DOSTOPNOST